Dva maratonska poleta do Zelenortskih otokov

Ker so letalske napovedi praviloma pesimisticne, me ne skrbi prevec. Letalo je pregledano in z vsemi instrumenti in 304 l goriva tehta nekaj preko dovoljenih 850 kg, vendar je teza lepo razporejena, tako da leti se lepse kot prazno, kjer je tezisce pomaknjeno precej naprej. Pozna se nekoliko pri potovalni hitrosti kjer TAS doseze 122 kts na 6500 ft in 20 literski porabi. Ko sonce vzide sem ze v mirnem ozracju. Luka doma spremlja vreme in vetrovne razmere in sporoci, da bo najbolje leteti ves cas na 6500 ft, kjer je veter skoraj celotno pot sibak, le v zadnjem delu bo konkreten pospesek. Visje so vetrovi neugodni. Kontrola v Maroku je prijazna, izogibam se le aktivnim vojaskim conam pri Casablanci in Agadirju. Let je celotno pot miren, dolgocasen in vroc. Kanarska kontrola zopet nekaj godrnja o potrebnosti KV komunikacije, ki je nimam, vendar jih dobro slisim vse do meje z kontrolo na Zelenortskih otokih, kjer me prijazno usmerijo naravnost na otok Sao Vicente. Nad letaliscem v Dakhli kalkulacije z gorivom ne kazejo najbolje, precej minimalna rezerva, ko pa Luka sporoci, da se bo veter cez par ur obrnil v hrbtnega, bolj sprosceno zapeljem na 1250 km odprtega morja.

Otok Sao Vicente je pokrit z oblaki, ko pa zapeljem preko hribov oblakov zmanjka in odpre se lep pogled na letalisko stezo skrito med vulkanski hribi. Veter je relativno mocan, zato so turbulence na pristanku neprijetne, voznja po pisti pa negotova. Dva dni nazaj so imeli obilno dezevje, kar se zgodi skoraj nikoli, zato je nas parking od lanskega leta zalilo in nanosilo mulj, zato kontrola doloci bolj ugodno mesto. Jutri bo cas za formalnosti na letaliscu, Grisa pa prileti v soboto, da bo mini ekipa kompletna.