Aviation for Science
12.01.2022

Onesnaževanje, kaj je že to?

Avtor: Andrej Velkavrh

Onesnaževanje je v bistvu antropogeni pojem. Kaj za nas pomeni, da je nekaj onesnaženo? Da so okoli nas, v vodi, zraku, tudi v zemlji, v tleh, snovi, ki nam škodijo. Take, ki vplivajo na naše zdravje.

Seveda na naše zdravje vpliva marsikaj, kar je povsem naravni del okolja, kjer živimo, planeta Zemlje. Škodijo nam lahko UV žarki, če se jim preveč izpostavljamo, ogrožajo nas plini, ki ponekod, predvsem na območju vulkanskega delovanja, izhajajo iz tal. Narava ni vedno samo zdravilna in mila do nas – živo srebro, ki se ponekod čisto po naravni poti izlužuje iz tal v vodo, je hud strup za večino živih bitij. Ob vulkanskih izbruhih pride v ozračje veliko človeku škodljivih plinov in trdnih delcev, ki nam lahko pošteno zagrenijo življenje, lahko samo krajevno, lahko pa se razširijo tudi na ogromna območja daleč stran od erupcije. Nismo torej edini krivci za »onesnaževanje« našega planeta. S tem nas seveda nočem potolažiti in odvezati dela krivde za okoljske težave, ki jih imamo. Zemlja je edini planet, ki nam je na voljo za življenje, zato mu ne moremo gledati pod zobe in biti izbirčni glede življenjskega okolja. Sprijazniti se moramo pač s tem, da tudi to okolje ni vedno najbolj prijazno in zdravo, a če se držimo nekih spoznanj in pravil, se lahko tem motečim faktorjem večinoma izognemo ali jih zmanjšamo na najmanjšo možno količino. Povsem drugačna pa je, seveda, zgodba s snovmi, ki jih v naravi prej ni bilo, pa smo jih ustvarili ljudje za svoje potrebe. Nekaterih dejansko niti slučajno ne potrebujemo, vsaj neposredno ne, so pa sestavni del nekaterih proizvodnih procesov, deli nekaterih snovi, ki nam lajšajo življenje in nam ga delajo prijetnejšega, ali pa so grdi raček, deseti brat ali desetnica – torej nekakšen nebodigatreba in nezaželen stranski učinek našega načina življenja. Dokler je takih snovi malo, jih niti ne zaznamo, se nekako izgubijo, dovolj razredčijo, da ne vplivajo na naša življenja. Zato se v tej fazi niti ne zavedamo, da so lahko škodljive ali vsaj moteče. In potem se taki izdelki tako vključijo v naše življenje, da se jim potem, ko spoznamo, da nam začenjajo škoditi, težko odrečemo. Nekako še najhitreje zaznamo tisto, kar vidimo, vonjamo, kar nam povzroča slabo počutje, težave z zdravjem, ki jih lahko hitro opazimo in so očitne posledice onesnaževal. Če ob cestah ležijo smeti, so vsem na očeh. Nekaterih sicer to sploh ne moti, večino pa, upam, da! Tudi smrad ob prometnicah nas verjetno hitro zmoti in najbrž skoraj refleksno ne dihamo na vsa pljuča, ker sedaj že vemo, da so tu koncentracije trdnih delcev in raznih drugih plinov največje. Ampak nekateri v takem okolju kljub vsemu veselo tečejo, se sprehajajo, kolesarijo. Seveda, marsikdo nima druge možnosti in potem nekako izbriše to bojazen iz svojih misli. In ker posledice niso kar takoj očitne, marsikdo sploh nima težav, pač nekako zamahnemo z roko, češ, saj ni tako hudo. Nekateri škodljivi vplivi se nalagajo počasi in se kažejo na zelo posreden način, ali pa pridejo na plan šele čez desetletja. Zakaj pa, mislite, imajo pari vedno večje težave pri zanositvi? V nas se je nabralo že toliko raznoraznih kemikalij, ki bodisi zmanjšujejo nastajanje semenčic v moških spolnih organih ali pa hormonski motilci povzročajo motnje v delovanju endokrinih žlez v človeškem telesu, kar lahko vodi ne le k težavam pri zanositvi, ampak povzroča tudi druge motnje v delovanju človeškega telesa. Hormoni krmilijo delovanje našega telesa, zato so hormonski motilci eden največjih skritih sovražnikov človeštva. Kolikor vem, naravnih skorajda ni. V naše okolje smo jih vnesli mi. Ne zavedno, seveda. Niso vidni, zato nas ne opozarjajo, da so tu na vsakem koraku – v naši pitni vodi, v prsti, v hrani, kamor so prišli. Vplivajo seveda tudi na živali, na njihovo razmnoževanje, na kotenje mladičev, ki imajo manjše ali večje napake v razvoju in ne bodo sposobni preživeti ali se razmnoževati. Plastične vrečke na vejah nad reko vidimo vsi. Snovi, ki se, na primer iz plastike izlužijo v okolje, pa ne.

Ne gre pa samo za »materialno« onesnaževanje. Onesnažujemo tudi z zvokom, ne samo s hrupom, ki je močan zvok, ampak tudi z zvoki, ki za nas niso moteči, grenijo pa življenje marsikateremu drugemu prebivalcu našega planeta. Raziskave ugotavljajo, da se ptičji mladiči v območjih, kjer je hrup stalno prisoten, od staršev ne naučijo dovolj dobro svojega petja, oglašanja, tako da kot odrasli ne morejo dvoriti samicam in s tem se zmanjšuje njihova populacija. Na nekatera morska živa bitja škodljivo vpliva hrup ladij in čolnov. Ker se sporazumevajo s pomočjo zvočnih signalov, jim človeški hrup onemogoča ali otežuje orientacijo, moti medsebojno komunikacijo, pa verjetno kdaj povzroča tudi fizično bolečino . Niti malo ne delijo našega navdušenja nad hitrimi gliserji, ki jih lahko poškodujejo.

TAKE ACTION! SIGN PETITION against BLACK CARBON POLLUTION
OUR PARTNERS
  • Green partner
  • Scientific partners
  • Technical partner
  • Media partner